Pogosto slišimo, ko rečejo »nekateri« najvišji funkcionarji, da se bojijo tega in tistega, da jih je strah tega in onega ‐ mene ni ničesar strah in se nikogar ne bojim, jaz se samo čudim. Čudim se tej prostodušnosti, s katero trgajo zdaj ta, zdaj oni kos državnega mesa, prav kakor tasmanski vragi, ki se postavijo renče okoli in vlečejo vsak na svojo stran, dokler ne dobi vsak svojega koščka, potem pa se siti zvalijo na hrbet in pomolijo vse štiri pod modro tasmansko nebo.