Gneča je namreč iz ure v uro postajala bolj neizprosna in v popoldanskih urah je množica med paviljoni na trenutke kar obstala, saj ni bilo mogoče narediti ne koraka naprej ne nazaj.
Slovenski paviljon sem zato samo ošvrknila s pogledom, potem pa smo se skupaj s slovensko-bolgarsko družbo nekako prebili do odra tik ob Brandenburških vratih. Nastopi glasbenikov so bili kratki, modri fantje, ki igrajo na cevi, Blue Boys Band, in Joe Cocker so recimo odigrali le po dva komada.