Gibanico so obiskovalci menda razgrabili v hipu, kar je po svoje logično. Gneča je namreč iz ure v uro postajala bolj neizprosna in v popoldanskih urah je množica med paviljoni na trenutke kar obstala, saj ni bilo mogoče narediti ne koraka naprej ne nazaj.
Slovenski paviljon sem zato samo ošvrknila s pogledom, potem pa smo se skupaj s slovensko-bolgarsko družbo nekako prebili do odra tik ob Brandenburških vratih.