Kasnejši priseljenci so se prav tako naseljevali v predmestnih barakarskih naseljih, nekakšnih kampih, v mesta tako rekoč niso hodili, saj so bili že od vsega začetka nezaželeni med francoskim življem. V teh kampih so živeli v skrajni revščini, vodje kampov so jim pogosto izplačevali manj denarja, kot so jim ga nakazali delodajalci, zato so se nekateri zatekli k prestopništvu. Šlo je večinoma za mlade moške, ki so si nameravali izboljšati finančni položaj in se vrniti domov, a so nato ostali in si ustvarili družine.