Največji val alžirskih priseljencev je celinsko Francijo zajel ob koncu alžirske vojne leta 1962, sestavljali so ga večinoma harkiji, pripadniki pomožnih alžirskih enot francoske kolonialne vojske, ki so po francoskem porazu kljub prepovedi, ki jo je izdala vlada generala De Gaulla, bežali pred množičnimi likvidacijami kolaborantov. Bilo naj bi jih več kot 90 tisoč, od 50 do 150 tisoč tistih, ki jim pobeg čez Sredozemsko morje ni uspel, pa naj bi bili Alžirci pomorili na najokrutnejši način. Kasneje se jim je pridružilo še veliko rojakov ter Maročanov in Tunizijcev, ki so jih v rastočih industrijskih središčih potrebovali kot ceneno delovno silo.