Politiku ni treba v resnici nič reči, sploh pa mu ni treba reči nič določnega, specifičnega, radikalnega, lucidnega ali pa kontroverznega ‐ ljudem se zdi, da je rekel točno to, kar so hoteli, da reče. Politiku se ni treba več jasno opredeljevati: v svojih stališčih je lahko celo nenačelen, toda ljudje v tej njegovi nenačelnosti, meglenosti, klišejskosti in izmuzljivosti vidijo le izraz njegove moči, njegove “mistične” sile.
* In drugič, ker je vse to preživela ‐ ker je preživela vse trače, vsa šikaniranja, vse ofenzive, vse napade, vse šoke, vsa miniranja, vsa torpediranja, vsa ponižanja, vse križarske pohode.