Zaradi tega “mističnega” momenta ga vsi razumejo onstran tega, kar reče. Politiku ni treba v resnici nič reči, sploh pa mu ni treba reči nič določnega, specifičnega, radikalnega, lucidnega ali pa kontroverznega ‐ ljudem se zdi, da je rekel točno to, kar so hoteli, da reče. Politiku se ni treba več jasno opredeljevati: v svojih stališčih je lahko celo nenačelen, toda ljudje v tej njegovi nenačelnosti, meglenosti, klišejskosti in izmuzljivosti vidijo le izraz njegove moči, njegove “mistične” sile.