Edini, ki mu niso ploskali, so bili mladi Koželjevi študenti arhitekture, ki so prišli podpret svojega mentorja. V fotokopirani izjavi, ki so jo delili naokrog, so med drugim zapisali, da gre pri protestnikih za »želje po stagnaciji iz strahu pred novim«, načrti pa niso »maličenje starega, temveč znanilci življenja«. Kljub temu se je bilo po zborovanju težko ne strinjati s konsenzom tistih, ki so ostali in kramljali na prepihu: »Če res tako zelo potrebujemo parkirišča, pa naj nacionalizira Kapitelj in zniža parkirnino, da ne bo več polprazen in da si ga bodo lahko privoščili tudi starejši in bolni meščani.«