Popili smo, kar je imel, za kavo se še zmenili nismo, potem smo se drenjali v predsobi in oblačili plašče, on pa je stal z raztrganim telefonskim imenikom v roki in ni bil ne jezen ne žalosten, samo majal je z glavo in mrmral, da tega ne razume. Ej, stari, seveda ne razumeš, to ti je drugi svet in mi smo iz tega sveta, ti pa stojiš v predsobi cenenega stanovanja v socialističnem bloku in ne razumeš! In kakor je bilo še kakšno bolj prijazno srečanje, se ob novici, da je umrl, spomnim najprej na to.