Z njim me je pravzaprav povezoval samo neki bežni dogodek in pa tisto gimnazijsko navdušenje, ko sem kot eksistencialist v ustanavljanju padel na prvi stavek njegovega romana Nekdo: »Zdaj sem mrtev.« Zdelo se je, da ni treba prebrati nič več, da je to začetek in konec in res je bil na koncu še zmeraj mrtev. Potem je šel še živ v pozabo.