Odkar sem prebral, da je umrl, se mi vsake toliko mota po glavi, in dokler tega ne povem, ne bo bolje. Z njim me je pravzaprav povezoval samo neki bežni dogodek in pa tisto gimnazijsko navdušenje, ko sem kot eksistencialist v ustanavljanju padel na prvi stavek njegovega romana Nekdo: »Zdaj sem mrtev.« Zdelo se je, da ni treba prebrati nič več, da je to začetek in konec in res je bil na koncu še zmeraj mrtev.