Ne čakajo ure v vrstah, niti ne ležijo kot sardine po oddelkih, skratka, sploh ne doživljajo agonije svojih državljanov. In potem jasno, da životarjenje rakavih bolnikov ne vidijo kot v nebo vpijočo muko.
A vzemimo, da bi državni predsednik odšel na preiskave na onkološki inštitut in zahteval, da ga namestijo v eno teh klavrnih sobic, pod istim režimom kot ostale bolnike.