Vse lepo in urejeno, samo za bolnike, ki jih požira, iz dneva v dan ista agonija in jeza, ko iz svojih sob zrejo v prazno palačo nove bolnice za onkologijo. Vprašanje, ki se zastavlja, je drugačno: zakaj so toliko časa molčali in trpeli, zakaj šele zdaj napovedujejo demonstracije?
Odgovor je enostaven: verjeli so v razum in pomoč vodstva Kliničnega centra in ministrstva, po drugi strani pa od ljudi, ki umirajo, ki so težko bolni, ali pa pretreseni s spoznanjem, da jih je zadela grozljiva bolezen, ni bilo pričakovati še dodatne energije, da se bodo organizirali in civilno-družbeno angažirali za svoje pravice.