Ko poslušamo ministra za zdravje , dobimo vtis, kako zelo da se vseskozi angažira, samo da stvari pač neizogibno tečejo svojo pot po pravnih postopkih.
Vse lepo in urejeno, samo za bolnike, ki jih požira, iz dneva v dan ista agonija in jeza, ko iz svojih sob zrejo v prazno palačo nove bolnice za onkologijo. Vprašanje, ki se zastavlja, je drugačno: zakaj so toliko časa molčali in trpeli, zakaj šele zdaj napovedujejo demonstracije?