Včasih je bila samoumevna proevropska retorika, zdaj se kar naprej govori o nacionalnih interesih, slabostih prenaglega širjenja, oblastiželjnem Bruslju; celo evro ni več monetarno božanstvo. Množice Unijo čedalje manj čutijo kot branik pred zunanjimi pretresi, včasih jo dojemajo celo kot grožnjo, temu pa se deloma prilagaja tudi politika, ki je sicer tradicionalno poganjala razvoj evropske skupnosti. Tožbe o pomanjkljivi demokratičnosti Unije imajo tudi drugo plat: če bi o širjenju EU od samega začetka odločali na nacionalnih referendumih, bi bila danes bistveno manjša, kot je.