Javnost pa ima manj tolerance za dialektične obrate. Javnost vidi koalicijo, ki se je na oblast povzpela brez vsakršnih konkretnih obljub, ki je prvi dve leti porabila za utrjevanje oblasti, svoj program pa je dala v pisanje teoretičnim ekonomistom, predstavila program, zavrnila program, obračunala s skupino ekonomistov, odložila reforme, išče ministra za reforme, ne najde ministra za reforme, naposled najde ministra za reforme, ki bo kot svojo prvo nalogo definiral pristojnosti ministra za reforme. Vmes občasno snuje privatizacijo zdravstva, svetovalci ministra pa kar po domače mimo zakona dobijo koncesije.