Reči bi morali, da jih zadržujejo v nemogočih razmerah, med mišjimi drekci, podganami, ščurki in luknjami v stenah, stropu in tleh. Medtem ko iraški ‐ pa tudi afganistanski ‐ veterani v bolnišnici čakajo tedne in mesece, da jih začnejo zdraviti ali pa da jim sploh povejo, kakšen status pacienta imajo, medicinsko osebje ruši vse rekorde v birokratski apatiji, aroganci in nekompetentnosti. In ko jih »zakrpajo«, ne vejo, kaj bi z njimi, tako da potem mesece vegetirajo in čakajo, bodisi na odpust ali pa na ponovni angažma, na novo turo v Iraku.