Slepo zaljubljen v baskovsko »stvar« se je vključil v klub baskovske pelote (tenisu podobna igra z žogo), ukvarjal se je s folklornim plesom, pel v cerkvenem pevskem zboru. Pozneje je poučeval v "ikastoli" (baskovski šoli), prirejal podeželske veselice in sploh živel kot svečenik baskovske kulture. Prehod k oboroženemu boju leta 1973 je bil zgolj logična posledica njegovega delovanja in služenja najprej bogu, potem pa baskovskemu ljudstvu in njegovemu prerodu, saj je sam dejal, da se je bil te skrajne možnosti prisiljen oprijeti, »ker so bile vse pravne možnosti za preprečitev izginotja baskovske kulture in predvsem jezika izčrpane«.