Pred desetletji je bila samoumevna prednostna naloga zdraviti epilepsijo, ki je prototip bolezni z nevrološko, psihološko in socialno dimenzijo, s katero se morajo ukvarjati stroke v multidisciplinarni povezavi. To pomeni, da je bil prej vsak dan dosegljiv nevropsihiater ‐ torej stroka, ki je zdaj ni več, zato je pacient z epilepsijo, logično, prešel v pristojnost nevrologije. Ta ponuja svoj tehnološki pristop, diagnostiko in zdravilo, manj pa razume psihosocialno dimenzijo, čeprav je ta pri epilepsiji izjemno pomembna.