Ko sem zaradi šolske literature prvič stopil v: živa groza. Kljuka nalašč taka, da se ne prilega v roko, masivnost vhodnih vrat, da moraš uporabiti vso silo telesa, da se zrineš noter, povsod toliko marmorja, kot ga nisem videl nikoli prej na nobenem pokopališču, v vse smeri geometrijsko naloženega, zloženega v stopnice nekam navzgor v slabo osvetljeno temo. Šele čisto na vrhu kanček dnevne svetlobe, ki pronica iz nekakšnih stropnih ali nadvratnih zato, da neznatnemu pasantu v tem mavzoleju prižgejo upanje, da ni za vselej pokopan.