Čez teden so delali v mizernih razmerah in živeli na robu preživetja, ob nedeljah pa so jih lepo oblečene organizirano peljali v muzej, kjer so v vitrinah gledali, kakšno je pravzaprav njihovo resnično življenje.
Glede na to, da je ljudi najlažje prepričati z minljivimi dobrinami in da niso sposobni ločiti, kaj je dobro in kaj ne, je jasno, da tudi demokratično izvoljeni oblastniki ne morejo biti drugačni. Klavrni rezultati nam kažejo, da demokraciji ni mogoče zaupati.