Velike sile rade pazijo na ravnotežje. To vemo še iz časov Bismarcka, ki se je bal izgube ravnovesja za Nemčijo (nekaj časa je to spoštoval celo Hitler, vendar ni zdržal dolgo). V Ameriki zdaj imajo, ali imamo, kakor hočete, predsednika, ki svoje politike na najobčutljivejšem bližnjevzhodnem območju ne utemeljuje na ravnovesju, marveč le na prednostih, ki naj bi jih »edina supersila« imela.