Opogumlja pa opazek, da se je nekje znotraj vendarle zabaval in tudi se je bolj namuz držal, ko sta karala Jonasovo transcendenco (karat ću te do jutra!), če tako razumemo njun opis, da je šla stvar prek meja. In drznem si sklepati, da jima po svoje godi, da si nekdo privošči, da gre prek meja, da se nekdo ne boji avtoritete, pa če gre za še tako minorne preizkuse meja, avtoritete, ki se je onadva vendarle nekoliko bojita. In na koncu se nemara izkaže, da tudi tam ni nikogar, ki bi ga motilo, če nekdo reče p.... in da je to samo stvar dogovora, kdaj je nekdo užaljen in kdaj ne.