Ko sva se motala okrog hiše in mesarije v strmem bregu, se je gospod na trkanje njegovega pomočnika, da ga pač iščeva, iz delavnice spet zadrl, da ima še delo in naj počakava. Ampak se je kaj kmalu prikazal iz svojega svetišča, brkat in narejeno osornega obraza, čeprav mu je ustnice že krivil nasmeh. Najprej smo malo postali pred hišo ter zrli dol na Cerkno, ko naju je med neobveznim klepetom kar nenadoma spet skoraj osorno vprašal, ha, zdaj mi pa pokažita, v kateri smeri je tu, kar se mi je za nekega mesarskega mojstra zdelo zelo neobičajno.