Ker sem bil tisto rano jutro zelo mesarsko razpoložen, so se mi v poltemi debele in težke megle, ki so se debelo in težko vlačile po grapah, zazdele kot ogromni, dobro pitani prašiči krškopoljske in bele slovenske avtohtone pasme, odmaknjeni zaselki in samotne kmetije pa so delovali tako prostodušno, kot da bi jih naš čas še ne oplazil. Vse to mi je krepilo vtis, da sva res na sledi tisti pravi »kranjski«. Ko sva se motala okrog hiše in mesarije v strmem bregu, se je gospod na trkanje njegovega pomočnika, da ga pač iščeva, iz delavnice spet zadrl, da ima še delo in naj počakava.