Zato sva še v temi zašopala skozi Poljansko dolino gor v tiste rovte in prelaze proti Primorski. Ker sem bil tisto rano jutro zelo mesarsko razpoložen, so se mi v poltemi debele in težke megle, ki so se debelo in težko vlačile po grapah, zazdele kot ogromni, dobro pitani prašiči krškopoljske in bele slovenske avtohtone pasme, odmaknjeni zaselki in samotne kmetije pa so delovali tako prostodušno, kot da bi jih naš čas še ne oplazil. Vse to mi je krepilo vtis, da sva res na sledi tisti pravi »kranjski«.