Sicer se mi vsi, ki jim takole mimogrede ob prvem jutranjem pivu navržem kaj o tej moji nadlogi, porogljivo zagledajo v polno kupico ter škodoželjno namigujejo, da to pa res ni nič čudnega, kajti očitno naj bi se bil spet podal na tisto večdnevno »plovbo«, na katero duša in srce kar nekajkrat na leto zvabita vsakega pravega Škofjeločana. Ta dejavnost, če temu seveda lahko tako rečemo, »plovba« namreč, se bržčas tako imenuje zaradi počasne, opletajoče in negotovo opotekajoče hoje, ki neznansko spominja na guganje kakšne barke, prepuščene muhavosti in samovolji morskih valov. Vzroka tega neravnotežja pa mislim, da ni treba posebej imenovati.