(Tu na koncu sem hotel še skromno dodati »v Sloveniji«, nakar me je prešinilo, da drugje pravih »kranjskih« sploh ne bi moglo biti.)
Že kakšen teden se vsako jutro prebudim z izsušenim grlom in občutkom neznanske žeje, ki se mi je zalezla globoko noter v najbolj skrite kotičke prebavil. Sicer se mi vsi, ki jim takole mimogrede ob prvem jutranjem pivu navržem kaj o tej moji nadlogi, porogljivo zagledajo v polno kupico ter škodoželjno namigujejo, da to pa res ni nič čudnega, kajti očitno naj bi se bil spet podal na tisto večdnevno »plovbo«, na katero duša in srce kar nekajkrat na leto zvabita vsakega pravega Škofjeločana.