Paradoks je več kot očiten. Štirje dosedanji komisarji (Bild, Westendrop, Petrisch, Ashdown) so pomanjkljivo domačo politično dogovarjanje in bolj ali manj prikrita etična nasprotja nadomestili z lastnimi političnimi odločitvami in diktatom mednarodnih ekonomskih institucij (MDS). Urad visokega predstavnika je postal država v državi, zbirokratizirana institucija z velikim demokratičnim primanjkljajem je svoj kanal političnega odločanja, s katerim dejansko prispeva k politični fevdalizaciji države, namesto da bi jo reševal in odpravljal.