To tezo najbolj vztrajno ponavljajo ravno kleriški krogi in sicer iz dveh razlogov: da bi se financiranje socialnih, izobraževalnih in drugih programov v čimvečji meri umaknilo z državnega sektorja in prešlo na RKC in drugič, da se vse, kar se počne v okviru RKC, vnaprej kvalificira kot a priori nesporno, ker da ima javni značaj in ker da krepi socialni kapital. Ni res. Kajti vsaka cerkvena institucija - zlasti največja, najstarejša, najmočnejša in najbogatejša - lahko na različnih področjih deluje na različne načine.