Kurdi, ki so se pridružili pešmergi, so se morali v celoti odpovedati svojim vsakdanjim življenjem; preprosti kmetje, begunci, akademski profesorji in vsi vmes so ponoči zapuščali svoje družine in odhajali v gore, od koder so bili gverilski boj, nekateri tudi cela desetletja. Na tisoče in tisoče se jih nikoli ni vrnilo domov. Že sam izraz pešmerga prevedeno pomeni »tisti, ki so pred smrt«, torej tisti, ki so pripravljeni žrtvovati življenja za svoj narod, domove in zgodovinsko/kulturno dediščino.