in tako na koncu ostajata podobna starim marksističnim ekonomskim deterministom. Verjameta v čudežni vzvod ekonomskih sprememb brez pravih politično-ekonomskih analiz in ne razumeta, da niti državni intervencionizem niti kvaziprivatizacija ne moreta nadomestiti jasnega usklajevanja interesov in čistih ekonomskih računov.
Problem torej ni v nomotehničnih razsežnostih sicer zglednega zakona o koncesijah in svobodnih zdravnikih, temveč v sistemskih predpostavkah in napačnih izhodiščnih pogledih na reformo.