je reformo zdravstva reduciral predvsem na spremembo javnega financiranja (združevanja obveznega in prostovoljnega zavarovanja), na to mesto postavlja »privatizacijo« (koncesionarstvo in javno zasebno partnerstvo). Čeprav je prisegal na široko reformno pisanje ( knjiga), pa na pragmatične korake brez pravih strategij, oba delujeta enako razglašeno z vidika sistemskega pristopa in obvladovanja menedžmenta sprememb. se je dobrikal pacientom, zdravnikom, toda pravo reformo zdravstvenega sistema predstavlja prav njuno povezovanje, na kar sta oba pozabila.