Nikakor ni opravičljivo, da bi kjerkoli na svetu subvencionirane kulturne institucije z izgovorom, da sodobna umetnost nikogar ne zanima (zadnje čase ga v naših krajih slišim vse pogosteje), začele oblikovati pogrošne umetniške programe. Ravno producenti umetnosti so tisti, ki morajo v družbi energično razpirati obzorja in ustvarjati zanimanje za različne oblike umetnosti, historične in sodobne. Ravno od njih se tudi pričakuje, da bodo skupaj s kritiki in teoretiki umetnosti na veliki njivi sodobne umetniške produkcije ločili zrnje od plev; pleve pustili ob strani, zrnju pa omogočili, da vzklije in se razraste.