Pograbila me je zavist predvsem nad statusom sodobne umetnosti v britanski družbi, ki je očitno tak, kot se za Evropo 21. stoletja spodobi. Družba, ki se zaveda pomena sodobne umetnosti, ustvarja okoliščine, v katerih ta lahko nastaja in se ohranja; oblikuje se umetnost, ki bo sčasoma postala dediščina za naše potomstvo.
Prežema me pesimističen občutek, da je zavest slovenske družbe glede umetnosti in humanistične znanosti, ki jo reflektira, ravno nasprotna.