Dejansko se je slišalo tako smešno lahko, da sem že zajel sapo in se lansiral v zanosno deklamacijo, ko sem dojel, da nimam česa povedati. Bolj ko sem se napenjal, manj koherentnega sem uspel kokodajsniti, in zelo dobro se spomnim, da sem bil potem precej poklapan, ker nisem vedel nečesa tako osnovnega. Teta psihologinja mi je ob tem na rame parkirala toplo pedagoško dlan in mi z zelo resnim obrazom rekla, naj se sploh ne sekiram, ker tudi ona nima pojma, zakaj jih plačujemo.