Če religiji priznamo značaj javne dobrine, cerkvi položaj neprofitne organizacije, veri pa vlogo socialnega kapitala, potem je javno financiranje sprejemljivo do meje, ko se družbene koristi izenačijo s stroški njihovega delovanja. Ker imajo cerkvene institucije običajno nižje transakcijske stroške, ohranjajo kolektivni značaj korporativne lastnine in ne dovoljujejo privatizacije zasebnih koristi, so pri opravljanju storitev racionalnejše kot njihovi običajni tržni konkurenti. Javno financiranje, od subvencij do davčnih olajšav, je torej lahko povsem racionalna javna ekonomska odločitev.