Prvi vidijo Slovenijo kot postsocialistično družbo, z razmeroma strogo ločenostjo države od cerkve, liberalnimi načeli registracije verskih skupnosti in omejenim programskim javnim financiranjem cerkvenih družbenih storitev. Drugi zagovarjajo široko socialno-ekonomsko vpetost cerkve v družbeno življenje in obsežno pasovno javno financiranje njenih organizacij, storitev in uslužbencev, zato pa v veliki meri omejujejo pogoje registracije in s tem tudi pravice do koriščenja javnih finančnih ugodnosti.
Zakon naj bi zagotavljal pozitivno diferenciacijo glede na vlogo, velikost in vplivnost različnih cerkva in tako po logiki reči preferira predvsem RKC.