Ko sem pred kakimi tremi tedni iskala dokončno rešitev svojega stanovanjskega vprašanja (beri: selila sem se iz svojega nekdanjega ljubljanskega brloga), sem imela televizijo za zvočno kuliso, naročje pa polno knjig, zato nisem mogla seči po kuliju in si dobesedno zapisati, kaj je z ekrana pribil dr., ampak šlo je nekako takole. Do leta 1991 nismo imeli ustave, temveč nekakšno čudaško literarno besedilo (v redu, s tem se strinjam), profesorji na pravni fakulteti pa so bili plačani za to, da so ta fantastični domislek prodajali kot pravo. Drži.