Tako kot Frankenstein išče poetično » biti« po vaškem pokopališču z mesarsko sekačo v eni in žago v drugi roki, tako tudi Jugoslovani vztrajno kopljejo po ruševinah svoje domovine, in to goloroki. Od časa do časa se sklonijo in poberejo kak nepoškodovan strešnik ali zidak in ga skrijejo pod plašč, za pozneje. Zdi se jim, da ga bodo morda lahko še kdaj uporabili.