Ta presežek čustev je kritiziral v eseju Jugonostalgija in jugoslovanstvo: »Za možgane, ki delujejo izključno senzitivno, torej čustveno, pravzaprav sentimentalno, bi bilo najidealneje, če bi jih lahko odstranili ali odvrnili od kakršnega koli poskusa, ki se ukvarjajo s socialno reparaturo.«
Celo poklicni jugonostalgiki vztrajajo pri tem, da njihovo delo nima prav nikakršne zveze s prejšnjo državo. Zanimajo jih samo lepe in imenitne stvari, skupen umetniški prostor, sodelovanje cross-culture in sprešane cvetlice v starih albumih.