V Odisejevih časih so imeli spomeniki mrtvim junakom nekako tog, neizprosen in resen izraz na obrazu, kipi živih ljudi pa nasmeh na licih. Temu se v umetnostni zgodovini reče »arhaični nasmeh«, Jugoslovani pa ga dandanes uporabljajo, kadar jih kdo vpraša, od kod so.
Jugoslovani o svoji domovini govorijo v sedanjiku, kot da še ni pokojna, in do nje gojijo pristno prijateljsko ironijo.