Navadni ljudje priznajo, da se je v Jugi živelo popolnoma OK, morda celo bolje, kot smo si zaslužili. A nihče več niti za živo glavo ne bi priznal, da je bil aktivist krajevne skupnosti, delegat v delavskem svetu ali, bog ne daj, član Zveze komunistov Jugoslavije.
Seveda nihče normalen ne pogreša, in, čeprav so v primerjavi z drhaljo, ki je prišla za njimi, videti kot svet modrih starcev z atenske agore.