To ni prav nič smešno, saj Ceca na koncertih še danes zbere po sto tisoč glav, boguvšečnih premierov in "turboakademikov", to pa je že skoraj kritična masa in lahko vnovič eksplodira.
Vsekakor je zanimanje za Ceco neizpodbiten dokaz, da se Srbi, in drugi, ki imajo radi tako glasbo, med seboj razumejo veliko bolje, kot je videti na prvi pogled in kot bi bili sami pripravljeni priznati.
Jugoslavije nihče ne sovraži tako iskreno kot njeni najboljši sinovi.