Jugonostalgija postaja resen posel, z njo se danes ne ukvarjajo le intelektualni proletarci, ampak tudi mali podjetniki. Od bara v Skopju do istoimenske beznice v Ljubljani se je jugonostalgije oklenil marsikateri gostinski delavec širom po nekdanji SFRJ. Celo Titovemu vnuku srce ni dalo, da v Beogradu ne bi odprl restavracije, kjer ponuja divjačinske specialitete (»Veste, ded je rad hodil na lov ...«).