so podprli lokalni strankarski veljaki, zaradi pragmatizma je na njegovo stran stopilo tudi nekaj nezadovoljnih poslancev, nekaj pa se mu jih je pridružilo predvsem zaradi spoštovanja institucionalnega ustroja, pa čeprav so zadaj, za hrbtom, vseskozi stiskali jezne pesti.
Sobotno dogajanje skorajda ne bi bilo vredno omembe: zgodil se je pač običajen političen blišč, namenjen vedno prezrti strankarski bazi, zgodil se je obračun s političnimi nasprotniki in za liberalce neobičajna monolitnost izraženih mnenj. A pripetila se je tudi nenavadna, vendar zgovorna pobuda.