Vmes pa je bilo nekaj dirjanja po naših in evropskih hodnikih, od domačih so sodelovale klepetave prenašalke vode in čenčastih novic, »pa sem djala, da je djala, dons je kuker blazn, kaže, da bo šlo narazen, čof, pa mu je primazala! (J.)«, od zunaj so nas morali miriti, da se ni zgodilo nič hudega, in nenadoma je spet prividni mir v pristanu in pletejo se nove mreže. Mene pa je sram, ker vem, da mora biti v Univerzumu vse v ravnotežju, in ker ni njih sram, mora biti mene.
In nerodno mi je, ko gledam te duhamornosti, ki se jim reče pogovor z državnimi uradniki v televizijskem studiu.