Pričakovali bi, da jim bo, kot se reče, pisan na kožo, da bodo v njem videli svojega kandidata, svoje veliko upanje, da ga bodo sprejeli z velikim navdušenjem, evforično, tako rekoč z aklamacijo ‐ s takim navdušenjem, tako evforično in tako aklamativno, kot so ga sprejeli na zadnji demokratski predvolilni konvenciji leta 2004, ko je s svojim govorom in s svojo prisotnostjo naelektril delegate. Toda ironično, ravno v tem je problem! To, da so ga na tisti konvenciji tako evforično sprejeli in glorificirali, zanj očitno ni bilo dobro.