In tako je pri nas bilo: ljudje so sodelovali z oblastmi in jih hkrati kritizirali, srečevali so se, bile so razprave v okviru društva pisateljev, v SZDL, v Marksističnem centru, na javnih tribunah. Mislite, da je kdo od vzhodnoevropskih disidentov lahko prišel blizu celo najnižjemu partijskemu aparatčiku ali partijskemu šefu v pismih bralcev očital tako rekoč vse, kar mu je prišlo na misel? To pač ni pravo disidentstvo vzhodnoevropskega tipa in v bistvu bi morali biti na to ponosni.