Z vsem spoštovanjem do tega, kar so počeli slovenski kulturniki in razumniki - z vzhodnoevropskimi disidenti jih dejansko ni mogoče primerjati. Spomnim se, ko smo s kolegi z Vzhoda želeli naredili projekt o vlogi intelektualcev v zadnjem desetletju pred koncem komunizma. Ko so začeli postavljati kriterije disidentstva - da niso mogli doštudirati, če so doštudirali, so opravljali fizična dela, da so bili zaprti, v zaporih in v psihiatričnih bolnišnicah, da niso mogli objavljati ali so to lahko počeli le v ilegalnih časopisih in samizdatih - smo hitro ugotovili, da razen posamičnih primerov tega pri nas ni bilo.